O psihoterapiji

Psihoterapija je proces, ki z uporabo kliničnih metod in znanjem o medosebnih značilnosti pomaga spremeniti klientovo vedenje, mišljenje, čustvovanje in druge osebnostne značilnosti v smeri, ki jih klient želi (Prochaska in Norcross, 2003). Proces vključuje principe objekt relacijske teorije, psihologije jaza, interpersonalne psihoanalize, psihoanalitične in geštalt terapije.

Terapija posamezniku pomaga priti v stik s svojimi potrebami in lažje razumeti vzroke za nastanek težav. Pri tem se osredotočamo na odkrivanje in spreminjanje nezavednih vsebin in vzorcev vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki so oblikovale posameznikovo doživljanje sebe in sveta okoli sebe in privedejo do nastanka problemov. Teorije in metode, ki jih pri terapiji uporabljamo izhajajo iz raziskav razvojne psihologije, teorije navezanosti in raziskav nevroznanosti (Cozolino, 2006; Schore, 1994; Siegel 1999).

Psihoterapija temelji na spoštovanju klientovega subjektivnega doživljanja in so skladne z relacijskim pogledom na psihoterapijo. Zato je pomembno, da se proces odvija v zaupnem in varnem terapevtskem odnosu. Terapevtski odnos igra osrednjo vlogo.

Terapevtka psihoterapijo izvaja s posamezniki in s partnerji. V sklopu programa je izvajala tudi psihoterapijo z mladostniki in v svoj proces vključje kreativne tehnike.

Individualna psihoterapija

Integrativna psihoterapija poudarja pomembnost celostnega pristopa in integracije osebnosti posameznika in označuje integracijo čustvenih, kognitivnih in fizioloških sistemov posameznika z upoštevanjem socialne in duhovne dimenzije. Metode integrativne psihoterapije temeljijo na spoštovanju klientovega subjektivnega doživljanja in so skladne z relacijskim pogledom na psihoterapijo.

Pogosto se za vstop v proces odločijo posamezniki, ki doživljajo stiske na različnih področjih:

• slaba samopodoba

• občutek nezadovoljstva v življenju

• občutek osamljenosti

• stres, izgorelost

• samomorilne misli

• doživljanje tesnobe, panične napade

• težave v odnosih (zasebnih, službenih)

• posledice travme povezane z zlorabo in zanemarjanjem v otroštvu

• izguba in proces žalovanja

• doživljanje stisk ob velikih življenjskih prelomnicah (odhod od doma, izguba službe, upokojitev, razveza, nezvestoba, rojstvo otroka, odhod otroka od doma, bolezen ipd.)

• kemične in nekemične odvisnosti (zasvojenost z alkoholom, drogami, hrano, igrami na srečo, spolnostjo, odnosi itd.)

Partnerska terapija

Odnos s partnerjem je prostor, kjer doživljamo svoje najbolj srečne trenutke, hkrati pa je lahko tudi prostor, v katerem podoživljamo podobe iz preteklosti in stiske, globoko zakopane v naši nezavedni sferi. Kako si zaupati v odnosu in kako zaupati partnerju, da bo slišal naše potrebe, je nemalokrat velik izziv. V partnerski terapiji lahko partnerja ponovno vzpostavita zaupanje, ki je temelj varnega in zadovoljujočega odnosa.

Za partnersko terapijo se odločijo zakonci, istospolni partnerji, starši, kadar se v njunem odnosu pojavijo težave:

• nenehni konflikti in težave v razreševanju napetosti v odnosu

• odvisnosti katerega od partnerjev

• težave v medsebojnem zaupanja

• težave na področju spolnosti

• doživljanju stiske ob nastopu starševstva

• nezvestoba

• ljubosumje

• odtujitev v odnosu, izguba stika

• starševstvo in različni pogledi na vzgojo otrok

• strrah pred bližino

Relacijska družinska terapija

Vsak posameznik se v družini razvije, oblikuje in odide v svet z doto, ki jo prejme od svojih najbližjih. Čeprav so ti odnosi ključni za naše poznejše interakcije z okoljem, so samo ogrodje, ki ga lahko dograjujemo. Družina je sistem odnosov, katerega člani vzajemno vplivajo drug na drugega, družina pa kot celota na vsakega posameznika. Prvi odnos s starši ima ključno vlogo za razvoj možganov in zdravo psihično strukturo. Nefunkcionalni vzorci in razne travmatične izkušnje posameznikov se lahko uspešno predelujejo z družinsko terapijo, ki tako pripomore tudi k urejanju odnosov na ravni osnovne družbene celice.

Družinska terapija je namenjena podpori družine in njihovim posameznikom na naslednjih področjih:

• soočanje z izgubo v družini

• težave pri vzgoji otrok

• medvrstniške težave, medvrstniško nasilje

• nesoglasja med sorojenci ali med družinskimi člani

• nasilje v družini

• soočanje ob prelomnicah v družini (odhod otrok od doma, rojstvo otroka, smrt v družini, izguba zaposlitve, upokojitev itd.)

• soočanje z boleznimi v družini

• zasvojenosti

• ločitve

Kreativne tehnike

Terapevtka pri svojem delu z uporablja tudi kreativne tehnike: peskovnik, risanje in uporabo gline. Te za posameznika lahko delujejo kot način komuniciranja in izražanja. Omogočajo lažje procesiranje nezavednega, procesiranje misli in čustva na verbalni in neverbalni ravni, prepoznavanje, sprejemanje in izražanje čustev ter vzpostavljanje stika s samim seboj in s terapevtom.

Psihoterapevtski proces traja različno dolgo, odvisno od potreb posameznika, para ali družina. Posamezno srečanje traja 50min. Srečujemo se 1 x tedensko, ob istem terminu. Trajanje in termine določimo na prvem srečanju.